Google Cloud Print – projekt, ki naj bi spremenil tiskanje in je tiho izginil

Ko je Google leta 2010 predstavil storitev Google Cloud Print, je bila vizija drzna: odpraviti odvisnost tiskanja od gonilnikov, lokalnih omrežij in določenih naprav. Tiskanje naj bi bilo tako preprosto kot pošiljanje e‑pošte – z katere koli naprave, od koder koli, na kateri koli registriran tiskalnik. V času vzpona pametnih telefonov, spletnih aplikacij in prvih Chromebookov je to zvenelo kot logičen korak. Resničnost pa je pokazala, da niti tehnološki velikan ne more tako zlahka spremeniti navad in infrastrukture tiskanja.

Google Cloud Print je postal tipičen primer ambicioznega oblaka, ki je reševal resničen problem, vendar je naletel na kombinacijo tehničnih omejitev, varnostnih vprašanj, nizke poslovne prioritete in spreminjajočega se trga. Po desetih letih obstoja – v katerih storitev nikoli ni zapustila beta faze – je bila konec leta 2020 dokončno ukinjena. Brez velike kampanje, brez Googlove nadomestne rešitve, brez nadaljevanja.

Pregledali smo, kako je storitev nastala, kako je delovala, kje je imela smisel, kje je odpovedovala in kaj jo je na koncu poslalo v tehnološki arhiv.

Nastanek storitve in izhodiščni problem

Na prelomu let 2009 in 2010 se je način dela z dokumenti močno spreminjal. Rasel je pomen spletnih aplikacij, spletnih shramb in mobilnih naprav. Tiskanje pa je ostajalo trdno vezano na lokalne gonilnike, operacijske sisteme in fizična omrežja. Vsak tiskalnik je zahteval lastno namestitev, konfiguracijo in pogosto ročno reševanje težav s kompatibilnostjo. Za uporabnike je to bila ovira, za IT oddelke pa breme.

Google je takrat gradil ekosistem spletnih aplikacij in pripravljal Chrome OS – sistem, usmerjen v oblak. Ta pa ni imel klasičnega modela gonilnikov. Če je želel biti uporaben, je potreboval nov model tiskanja. Google Cloud Print je nastal kot most med spletom in fizičnim tiskalnikom.

Storitev je bila uradno predstavljena leta 2010. Od začetka je delovala kot oblačna posredniška plast. Dokument ni bil poslan neposredno na tiskalnik, temveč najprej na Googlove strežnike, kjer je bil obdelan in nato dostavljen registrirani napravi. Z vidika uporabnika se je tiskalnik obnašal kot spletna storitev, vezana na Google račun.

vir: canva

Kako je Google Cloud Print deloval v praksi

Osnova modela je bila registracija tiskalnika v uporabniški račun. Obstajala sta dva načina delovanja. Prvi so bili t. i. »cloud‑ready« tiskalniki, ki so imeli podporo za storitev vgrajeno neposredno v firmware. Ti so se lahko povezali v oblak brez posrednika. Drugi način so bili klasični tiskalniki, povezani z računalnikom s brskalnikom Chrome, ki je deloval kot most med lokalno napravo in oblakom.

Uporabnik je lahko nato poslal tisk iz brskalnika, mobilne aplikacije ali naprave s Chrome OS. Opravilo se je pojavilo v oblačni čakalni vrsti, sistem pa ga je dostavil ciljnemu tiskalniku. Ni bilo treba konfigurirati lokalnega omrežja, IP naslovov ali gonilnikov. Teoretično je šlo za veliko poenostavitev.

Velika prednost je bilo tudi oddaljeno tiskanje. Dokument je bilo mogoče poslati na pisarniški tiskalnik, tudi če je bil uporabnik doma ali na poti. Ta model se je izkazal za posebej uporabnega v šolah in organizacijah, ki so uporabljale Chromebooke.

Kje je storitev prinašala resnične prednosti

Največja prednost je bila odprava gonilnikov. V času fragmentacije operacijskih sistemov in različic gonilnikov je to pomenilo prihranek časa in podpore. Spletni model tiskanja je zmanjšal število točk, kjer bi lahko konfiguracija odpovedala.

Močna stran je bila tudi večplatformnost. Ni bilo pomembno, ali je uporabnik delal v Windows, macOS, Chrome OS ali Androidu – če je imel dostop do računa in registriranega tiskalnika, je lahko tiskal.

Pomemben je bil tudi prispevek k mobilnemu tiskanju. V času, ko so mobilni sistemi imeli omejeno podporo za tiskanje, je Google Cloud Print ponujal univerzalno pot.
Z vidika upravljanja je storitev omogočala deljenje tiskalnikov med uporabniki brez zapletenih omrežnih nastavitev. Dovolj je bilo dodeliti dostop v računu.

Slabosti, ki so se pokazale pri večji uporabi

Arhitektura posredovanega tiskanja je pomenila, da je vsak dokument potoval prek zunanje infrastrukture. To je sprožalo vprašanja o varstvu podatkov in zasebnosti. Za domače uporabnike je bil to bolj psihološki problem, za podjetja in regulirana okolja pa resna ovira.

Odvisnost od internetne povezave je bila še ena omejitev. Če je povezava padla, ni bilo mogoče tiskati niti znotraj iste stavbe. Lokalno tiskanje je v tem pogledu bolj zanesljivo.
Težava je bila tudi neenotna podpora proizvajalcev tiskalnikov. Ne vsi modeli so podpirali cloud‑ready način, most prek brskalnika Chrome pa ni bil vedno stabilen. Računalnik, ki je služil kot most, je moral biti vklopljen in prijavljen.

Storitev nikoli ni zapustila beta faze, kar je nakazovalo, da ne gre za popolnoma stabilen izdelek z dolgoročno garancijo. Za podjetja je bil to opozorilni znak.

Konkurenca in sprememba okolja

Med letoma 2015 in 2020 so se močno razširili standardi za nativno tiskanje, kot so IPP, AirPrint in Mopria. Operacijski sistemi so začeli neposredno podpirati tiskanje brez gonilnikov. S tem je odpadel glavni razlog za obstoj oblačne posredniške plasti.

Proizvajalci tiskalnikov so razvili lastne oblačne rešitve in mobilne aplikacije. Uporabniki so lahko tiskali na daljavo brez Googla. Vrednost Google Cloud Print se je zmanjšala.

Chrome OS je postopoma dobil lastni tiskalni podsistem, temelječ na standardnih protokolih. Platforma, zaradi katere je storitev nastala, je ni več potrebovala.

Odločitev o ukinitvi in resnični razlog za propad

Google je leta 2019 napovedal, da bo storitev konec leta 2020 dokončno ukinjena. Uradna razlaga je govorila o prehodu na nativne rešitve tiskanja. Neuradno pa je šlo za kombinacijo nizke strateške prioritete, stroškov vzdrževanja in varnostnih zahtev.

Ni šlo za en sam dramatičen tehnični problem. Šlo je za seštevek dejavnikov: storitev ni bila osrednji del Googlovega poslovanja, ni prinašala neposrednih prihodkov, zahtevala je infrastrukturo in reševala problem, ki ga je trg medtem rešil na druge načine.

Največji neuspeh projekta ni bil v tehnologiji, temveč v časovni umestitvi in pozicioniranju. Google je stavil na centraliziran oblačni model ravno v času, ko so se začeli uveljavljati odprti standardi, ki so omogočali preprosto lokalno tiskanje brez gonilnikov.

Vpliv na uporabnike in nauki

Ukinitev storitve je prisilila šole, podjetja in posameznike, da poiščejo alternative. Številne organizacije so morale hitro spremeniti svojo tiskalniško infrastrukturo. To je pokazalo tveganje odvisnosti od brezplačne oblačne storitve brez pogodbenih jamstev.

Google Cloud Print danes služi kot študijski primer. Kaže, da tudi tehnološko delujoča rešitev ne preživi, če se ne ujema z dolgoročno strategijo ponudnika in če njene prednosti prevzamejo odprti standardi.

Projekt naj bi spremenil tiskanje. Namesto tega je pospešil razpravo o tem, kako naj izgleda tiskanje brez gonilnikov in na več platformah. Njegov konec ni pomenil konca ideje – le konec ene konkretne implementacije.