Hitro spreminjajoč se obraz modnega posla

Ste pri diverzifikaciji svojega poslovanja razmišljali o razširitvi ponudbe tiskarskih storitev? Ena najdrznejših, vendar tudi najbolj tveganih poti je prehod na izdelavo oblačil po meri. Vprašanje pa ostaja, ali so potrošniki pripravljeni v večjem obsegu opustiti uveljavljeni model modne dobavne verige, ki močno obremenjuje okolje. Temelji na velikih količinah vhodnih materialov in proizvodnji oblačil v ogromnih serijah. Rezultat so cenovno dostopna in privlačna oblačila iz različnih vlaken, mešanic in tkanin.

Mikrotovarne pa ponujajo drugačno pot: oblačila bi se lahko izdelovala po naročilu in bližje krajem, kjer se prodajajo. Ali lahko ta model resnično spremeni podobo mode? Proizvajalci digitalnih tiskarskih sistemov so prepričani, da lahko. Upajo, da bo modna industrija sprejela proizvodnjo po naročilu in jo izkoristila za zmanjšanje emisij in odpadkov, povezanih z množično proizvodnjo.

Mikrotovarne bi lahko hkrati skrajšale čas od zasnove do prihoda izdelka na trg, zato oblikovalcem in blagovnim znamkam ne bi bilo treba ostati pri nekaj sezonskih kolekcijah na leto. Namesto modela, vezanega na letne čase, bi se moda lahko prožneje odzivala na aktualne dogodke in spreminjajoča se pričakovanja kupcev. Kaj bi bilo lahko kupcem pri tem modelu všeč? Na primer to, da mladim oblikovalcem olajša vstop na trg in jim omogoča neposredno komunikacijo s kupci. Tkanine je seveda še vedno treba izdelati.

Digitalni tisk pa lahko v primerjavi s tradicionalnimi postopki občutno zmanjša porabo vode, zlasti pri pigmentnih tehnologijah, ki omejujejo ali odpravljajo pranje po tiskanju. Konkretni prihranek je odvisen od vrste vlaken, črnila in naknadne obdelave. Proizvodnja bližje ciljnemu trgu lahko skupaj s spletno prodajo zmanjša prevoz, skladiščenje in presežne zaloge. Odnos med oblikovalcem in kupcem je tako neposrednejši in bolj oseben. V idealnem primeru se izdelajo samo oblačila, za katera kupec že obstaja.

vir photo: pixabay

Preusmeritev modne industrije od tradicionalnega modela pa ne bo mogoča zgolj z dobrimi nameni in visokimi ideali. To še posebej velja za razvite trge, kot so ZDA in Evropa, kjer so dobavne verige obsežne, potrošniške navade pa globoko zakoreninjene. V regijah, kjer ima oblačilna industrija še prostor za rast, bi lahko digitalni tisk na tekstil podprl lokalno proizvodnjo in modo, prilagojeno lokalnim pričakovanjem in razmeram.

Prihranek vode, energije in materiala je pomemben, prav tako bistveno pa je omejiti čezmerno proizvodnjo, neprodane zaloge in količino rabljenih oblačil, ki končajo na odlagališčih ali v sežigalnicah. Lokalna proizvodnja in predelava tekstila lahko poleg tega ustvarjata poslovne priložnosti tudi v bolj oddaljenih regijah. Na zahodnih trgih ima digitalna proizvodnja tekstila velik potencial, zlasti pri krajših serijah, personalizirani proizvodnji in izdelavi po naročilu.

Sama tehnologija pa ni dovolj. Potrebni so ustrezna komercialna infrastruktura, visokokakovosten tisk na širši nabor substratov, razumljivo trženje, usmerjeno k potrošnikom, in seveda izobraževanje v okviru obstoječih dobavnih verig.

Prav na ta področja bi se morali osredotočiti proizvajalci, ki želijo uveljaviti digitalno proizvodnjo tekstila in oblačil po naročilu – od družb Canon, Durst, EFI in HP do Seiko Instruments in Epson.

Proizvajalci so torej s tehnološkega vidika pripravljeni. Odločilno pa bo, ali se bo ustvarilo dovolj povpraševanja po izvirnih in personaliziranih potiskanih oblačilih.